Pri nenadnem zastoju srca pomoč pogosto prepozna
- Podrobnosti
- Objavljeno Četrtek, 05 December 2013 12:05
- Napisal Janez Miklič
Vir: Delo, 20. 11. 2011
Pomembno je, da se ob nenadnem zastoju srca v dogajanje hitro in pravilno vključijo najbližji očividci.
|
V Sloveniji vsak dan doživi srčni zastoj deset ljudi, od teh jih polovica takoj umre |
Srčni zastoj se kaže z nenadno izgubo zavesti, bolnik se nenadoma zgrudi in se ne odziva. V takem primeru je treba najprej poklicati 112 in po navodilih ukrepati ter čim prej uporabiti avtomatski defibrilator. Avtomatski srčni defibrilator je dragocena naprava, ki ob vklopu sama da navodilo, da je treba elektrode namestiti na kožo prsnega koša, nato pa se tisti, ki pomaga, bolnika ne sme dotikati, da lahko aparat analizira srčni ritem. Kadar je električni sunek potreben, aparat to dovoli oziroma izvede, drugače pa ne. Po vsakem sunku, ko še ni pravega učinka, utripa srca in dihanja, je treba dve minuti masirati prsni koš, kar aparat prav tako nadzira, in to ponavljati. Na spletni strani AED-baza Slovenije so podatki o nameščenih defibrilatorjih na javnih mestih. |
Dvainšestdesetletna gospa je bila konec septembra na obisku v manjšem kraju pri Velikih Laščah. Povsem nepričakovano je doživela nenadni srčni zastoj. Na srečo jo je mlajši sorodnik, absolvent farmacije, začel takoj oživljati z masažo srca. Na nujni klic sta z defibrilatorjem priskočili na pomoč še zdravnica in medicinska sestra iz lokalnega zdravstvenega doma, zatem pa je prispela še ekipa nujne medicinske pomoči iz Ljubljane.
Gospa je preživela zaradi takojšnjega pravilnega ukrepanja najbližjega očividca in kmalu zatem še uigranega posredovanja izkušene medicinske sestre in mlade, 27-letne zdravnice, ki se je komaj mesec dni pred tem pridružila ekipi zdravstvenega doma, pa seveda dobro organizirane nujne medicinske pomoči, ki je ob prihodu že oživljeno pacientko oskrbovala med nujnim prevozom na intenzivni koronarni oddelek UKC.
Omenjena skupina je bila le ena od treh, ki so jih organizatorji kot zgledne primere povabili na drugo Memorialno srečanje dr. Toma Ploja, da bi strokovni in širši javnosti najbolj prepričljivo pokazali, kako pomembno je, da se ob nenadnem zastoju srca v dogajanje hitro in pravilno vključijo najbližji očividci, to so lahko svojci, sodelavci, mimoidoči ali drugi laiki. Da je takojšnje ukrepanje, to je vztrajna masaža srca (30 pritiskov na prsni koš) in dva vpiha na usta (pri pravilnem položaju z dvignjeno brado, da se sprostijo dihalne poti), zraven pa še čimprejšnja uporaba avtomatskega defibrilatorja, res usodnega pomena, so se zavedali tudi oče na nogometnem igrišču in v nekem primeru še sodelavci v službi. Vsi našteti so se v živo predstavili na omenjenem strokovnem srečanju in pripovedovali o svojih dramatičnih izkušnjah, kjer se je na srečo vse dobro izteklo.
Žal pa pogosto ni tako, opozarjajo strokovnjaki. V Sloveniji vsak dan doživi srčni zastoj deset ljudi, od teh jih polovica takoj umre. »Ljudje pogosto ne prepoznajo nevarnega stanja, ki najresneje ogroža človeka z nenadnim zastojem srca, ne ukrepajo, velikokrat le gledajo in čakajo rešilca, ne kličejo, ne povedo natančno, kaj se dogaja, defibrilatorji niso dovolj blizu in dostopni, ljudje jih ne znajo uporabiti, dispečerji v zdravstvenih ustanovah le sprejmejo klic in pošljejo svojo ekipo, ne vključijo pa drugih dostopnih virov, nihče ne koordinira akcije in tako naprej,« opozarja na pomanjkljivosti asist. Marko Gričar, dr. med., specialist internist - kardiolog z UKC v Ljubljani, ki je tudi predsednik Slovenskega združenja za urgentno medicino.
Zaradi vsega tega so se na tokratnem strokovnem srečanju posvetili predvsem vprašanju, kako zmanjšati dejavnike tveganja in izboljšati oživljanje, predvsem tudi tako, da bi najbližji očividci hitro in pravilno uporabili javno dostopne defibrilatorje. V Sloveniji je bilo v zadnjih nekaj letih nakupljenih in do danes po različnih krajih nameščenih več kot 500 avtomatskih srčnih defibrilatorjev, izkušnje z njihovo uporabo pa so zelo različne. Aparati so nameščeni na različnih javnih mestih, a so velikokrat slabo označeni in premalo dostopni, v nekaterih delovnih okoljih jih imajo zaklenjene v kakšni omari in ni jasno, kdo bi lahko hitro ukrepal. Analiza je tudi pokazala, da je veliko ljudi slišalo za avtomatske defibrilatorje, vendar šepata njihova usposobljenost in motivacija tako za izobraževanje kot za ukrepanje.
Po drugi strani pa so predstavili tudi nekaj dobrih izkušenj in programov, kakršen je na primer mreža EAD na Koroškem, o kateri je poročal reševalec inštruktor Peter Kordež s sodelavci, član kluba srčnih bolnikov Koronarni klub Mežiške doline. Na tem območju so v zadnjih štirih letih premišljeno izpopolnili mrežo javno dostopnih defibrilatorjev, zraven pa sistematično vključili v izobraževanje široko paleto laikov, od osmo- in devetošolcev do odraslih. Pripravili so kopico izobraževalnega gradiva, svoje izkušnje pa so voljni ponuditi tudi vsem drugim, v okoljih, kjer to še ni dovolj razvito.
